Ali ne poznate oblikovalskih konceptov teh otroških dejavnosti na prostem?

Najpomembnejši prostor, kjer poteka igra, najbolj odprt prostor in prostor, ki je najbolj blizu naravi, je na prostem.

Dejavnosti na prostem kažejo na stanje otrokove rasti, za njihovo rast in razvoj pa je še posebej pomembno stanje poguma, samostojnosti, koncentracije, osončenosti, zdravja in harmonije, ki jih otroci pokažejo v igri.

Otrokova rast in brstenje se morata začeti že v mladosti, od dreves, na katera pleza, in lukenj, ki jih vrta. Katere koncepte je torej treba upoštevati pri načrtovanju dejavnosti na prostem?

Narava podpira otroke pri polnem izkoriščanju naravnih virov za samorast in postane medij in most za raziskovanje sveta.

Dokler je na prizorišču dejavnosti na prostem, ne glede na to, ali otrok pleza, se plazi ali skače, gre za kombinacijo človeka in narave, kar je stanje »harmonije med človekom in naravo«, ki so ga opisali stari Kitajci. .

Športi v zgodnjem otroštvu nikakor niso omejeni na vadbo telesnih sposobnosti, ampak vsebujejo izobraževalne zaklade uma, čustev in celo osebnosti in vedenja.

Otroci si lahko med športom ustvarijo spodbudno izkušnjo in občutek časti. Podobno lahko kvaliteto vztrajnosti v težkih situacijah pridobimo tudi med športom, torej je šport osebnost.

V procesu športa na prostem morajo biti otroci neurejeni. Ta vrsta razlike ni tako poenotena kot skupinsko poučevanje, ki samo izraža pošten koncept dejavnosti na prostem.

Dokler vsak otrok aktivno sodeluje v igrah, raziskuje, se razvija in uči ter izraža svoje sodelovanje in zanimanje za igre na najvišji ravni, je igra najpravičnejši razvoj.

V igri je vsak otrok avtonomen in vsak otrok kaže svojo stopnjo razvoja. Delati mora stvari, ki so skladne z njegovimi sposobnostmi in močjo, a nekoliko višje od trenutne ravni.

Otroci v igri nenehno ustvarjajo svoj spodbuden razvoj, zato je avtonomija na ravni, igre pa so najboljši način, da otroke učimo in spodbujamo njihovo učenje.

Bolj kot so otroci avtonomni, bolj se lahko popolnoma sprostijo svojim željam in interesom. Včasih je tiha pozornost nekakšna spodbuda, nekakšno tiho razumevanje, nekakšna opora in nekakšna promocija otroške igre.

V prizorišču aktivne igre, ko so otroci avtonomni, jim dovolite, da v celoti izkoristijo svojo avtonomijo. To je najboljše stanje v igri, zato je osvoboditev vodilo.